Inteligentnot in uspešnost pri delu
Večina ljudi, vključno s strokovnjaki, ki se ukvarjajo z izborom kadrov, dvomi v veljavnost IQ[1] testov ali jim ne pripisujejo večjega pomena. Mogoče je vzrok v tem, da podcenjujejo vpliv splošne intelektualne sposobnosti[2], ki je pri učinkih dela zamaskiran z vedenjem posameznika. Ljudje največkrat ocenjujemo sodelavce po tem, kako so družabni, vljudni ipd. – in to je povsem naravno.
Vendar pa ima socialno vedenje posameznika malo skupnega z njegovo učinkovitostjo pri delu in sposobnostjo učenja na delovnem mestu. Ljudje tudi zelo težko sprejmejo dejstvo, da je splošna intelektualna sposobnost splošna in da kljub temu lahko predvidi skoraj vsak delovni rezultat, celo boljše kot specifične sposobnosti. Večina ljudi tudi težko sprejme zelo dobro dokazano dejstvo, da je splošna intelektualna sposobnost zelo močno pogojena z geni.
Korelacije med genetskimi podobnostmi in IQ rezultati so približno 0,90 v srednji in pozni odrasli dobi in puščajo le malo prostora za okoljske vplive (Bouchard, 1998; Plomin, 2001). Uspeh (ali neuspeh) pri delu ni kodiran v genih, so pa psihološke poteze, ki ga vzpodbujajo ali zavirajo. Ocenjeno je, da je okrog 20-25 % zaznane variabilnosti v ravni zaposlitve in plače pripisano genetskim razlikam v splošni intelektualni sposobnosti (Gottfredson, 2004).
Tudi ni dvoma o stabilnosti splošne intelektualne sposobnosti skozi življenjsko obdobje. Študije kažejo, da je v 65 letih malo variabilnost v IQ rezultatu (Deary, Whalley, Lemmon, Crawford in Starr, 2000), razen v kristalizirani inteligentnosti[3], ki narašča do 60 leta (Ackerman, 2008).
Čeprav testi kognitivnih sposobnosti predstavljajo najboljši napovednik uspešnosti dela, pa predstavljajo tudi napovednik, ki ima verjetno močen nasproten učinek za zaposlitvene možnosti številnih rasnih in etničnih manjšinjskih skupin (Murphy, 2002). V ZDA namreč poročajo, da imajo belci višje IQ rezultate kot špansko govoreči priseljenci in ti višje kot črnci in da to ni zaradi testne pristranskosti. Ker zaposlitve postajajo vedno bolj kompleksne in manj stabilne, zahtevajo višje splošne intelektualne sposobnosti, posledično so te službe tudi bolje plačane in nudijo višji zaposlitveni status. Vse skupaj pa vodi v vedno težji položaj tistih z nižjimi splošno intelektualnimi sposobnostmi: manj možnosti, da bi bili v višjem plačilnem razredu, večja pa je tudi verjetnost, da ostaneje brezposelni oz. tehnološki viški.
Vir: Tomas Chamorro-Premuzic, Adrian Furnham: The Psychology of Personal Selection, Cambridge University Press, 2010
[1] IQ je definiran kot inteligenčni kvocient ali rezultat na testih ali bateriji testov, ki imajo standardno lestvico z aritmetično sredino 100 in standardnim odklonom 15 točk.
[2] Splošno intelektualno sposobnost (tudi g, splošna inteligentnost, splošna mentalna sposobnost, ang. general mental ability) lahko preprosto definiramo kot »sposobnost za učenje« ali »splošna sposobnost učenja« (Hunter, 1986). Gottfreson je podal še bolj natančno definicijo (1997, str. 13): zelo splošna mentalna sposobnost, ki med drugimi stvarmi vključuje tudi sposobnost razmišljanja, načrtovanja, reševanja problemov, abstraktnega mišljenja, razumevanja kompleksnih idej, hitrega učenja in učenja iz izkušenj. Ne gre samo za učenje iz knjig, akademske veščine ali bistrega reševanja testov, ampak odseva širšo in globljo sposobnost razumevanja naše okolice – »izvleči, narediti smisel« iz informacij ali nekaj »pogruntati«. Ta definicija je bila narejena na podlagi mnenj 52 ekspertov s tega področja in objavljena v Wall Street Jounal leta 1994 kot odgovor na knjigo The Bell Curve. Veliko strokovnjakov še vedno meni, da je ujela bistvo inteligentnosti.
[3] Kristalizirana inteligentnost se nanaša na individualne razlike v znanju in jo zato merimo s testi, ki zahtevajo informacije (tj. besednjak, splošna razgledanost in naučena pravila).
