Alkohol med Slovenci

Društvo Žarek upanja je v lanskem letu objavil rezultate že tretje raziskave o pitju alkohola v Sloveniji. Prva raziskava je zajela osnovnošolce, druga srednješolce, zadnja pa čez 3000 odraslih Slovencev.

Avtorji so ugotovili, da se delež abstinentov glede na podatke preteklih raziskav bistveno ne spreminja, spreminja pa se delež tistih, ki pogosteje pijejo alkohol (vsak dan ali vsaj enkrat tedensko).  Podatki kažejo tudi, da se starost ob prvem pitju alkohola iz generacije v generacijo niža. Medtem ko so osnovnošolci poročali o povprečno 9,5 letu (Boben-Bardutzky idr. 2009), srednješolci o 11,7 letu (Boben-Bardutzky idr. 2010), so odrasli v zadnji raziskavi prvič poskusili alkohol pri povprečno 13,8 letih (tisti, stari od 18 do 29 let), pri 14,8 letih (starih od 30 do 44 let) in najstarejši (45-60 letni) pri 15,3 letih.

Delež tistih, ki pijejo alkohol redno (vsaj enkrat tedensko) je več kot 50 %. Pri starostni skupini srednje odraslosti (45-64 let) se tudi kažejo težave z zdravstvenim stanjem, socialnimi odnosi v družini, službi in drugje. Ta trend je posebej opazen pri moških, saj jih več kot dve tretjini redno uživa alkohol, torej alkohol pijejo vsaj enkrat tedensko. Glede mej manj tveganega pitja alkohola pa rezultati kažejo, da slaba petina moških in desetina žensk pije tvegano in z večjo verjetnostjo lahko trdimo, da so to osebe, ki bodo zaradi pitja alkohola imele težave s svojim zdravjem. Ugotovili so, da starejši udeleženci raziskave pijejo manj in manj pogosto, na kar delno lahko vpliva tudi poslabšano zdravstveno stanje, razvoj tolerance in druge dejavnike.

Glede pozitivnih odgovorov na vprašalnik CAGE[1], ko že en odgovor DA nakazuje prisotnost težav s pitjem alkohola, več odgovorov DA (2–4) pa kaže na resnejše težave s pitjem in obvladovanjem pitja alkohola pri posamezniku. Dobra tretjina vseh vprašanih je vsaj enkrat odgovorila z DA. Pri 6 % pa so prisotne že resne ali hude težave s pitjem alkohola in bi že potrebovali pomoč. Najbolj ogrožena starostna skupina je med 30 in 44 let. Če pa na odgovore vprašalnika CAGE pogledamo z vidika razlik med spoloma, se potrjuje, da imajo moški več težav. Kar 30 % jih poroča o težavah, saj so odgovorili z DA na več kot 2 vprašanji. Takšnih žensk je bilo v vzorcu 7 %.

VIR:

Boben, D., Čebašek – Travnik, Z., in Sorko, N. (2012). Kako odrasle motivirati za zdrav življenjski slog? Rezultati raziskave o odnosu odraslih do alkohola. Ljubljana: Društvo – Žarek upanja.

Kdaj „pride prav“ športni psiholog?

Eden izmed glavnih ciljev športnikov je stremljenje k boljšemu športnemu rezultatu. Na tej poti se lahko pojavijo številne zapreke. Lahko se zgodi, da je športnik odličen na treningih, na tekmovanjih pa ga presenetljivo zmanjka. Nekateri športniki lahko svoje športne veščine pokažejo na manjših tekmovanjih, na pomembnejših tekmah, kot so tudi Olimpijske igre, pa je napetost lahko previsoka in ovira dober tekmovalni nastop. V drugih primerih športnik nastopa dobro, a si želi doseči še več in sam ne ve, kje lahko najde te rezerve. Vsekakor lahko nekaj teh zaprek rešimo z uspešnim sodelovanjem športnika s športnim psihologom.

Športni psiholog lahko dela s športnikom individualno, lahko dela s celotno športno ekipo, s trenerjem, starši ali v različnih kombinacijah. Najprej se pogovorimo o tem, kako športnik deluje na treningih in tekmovanjih - kako je s koncentracijo, zbranostjo tekmovalca? Kako se na zahteve čustveno odziva? Ima težave z aktivacijo, kako je s skupinsko dinamiko, kakšen odnos ima s trenerjem? Je športnik pretirano živčen, so vmes starši in njihove zahteve, je pretreniran ali pa preveč tekmuje? Rešitev je toliko, kolikor je športnikov. V začetku psiholog tudi oceni, kakšne strategije športnik že uporablja: kaj si reče pred štartom, rituali, ki jih uporabi preden gre na štart ipd. Športniku izdela individualni program in ga nauči spretnosti, kot so vaje sproščanja, tehnike pozitivnega samogovora, predstavljanje, vaje za ustrezno usmerjanje koncentracije, spremljanje lastnega dosežka in podobno.

Športnik začne prevzemati odgovornost za svoje počutje, izvaja vaje in tehnike, ki se jih pri psihologu nauči, pri lastnem opazovanju in nadzorovanju je čim bolj aktiven. Na koncu je na štartu sam in je on tisti, ki se mora skoncentrirati, se umiriti … Čarobne paličice psiholog nima, ta paličica je le v športnikovi aktivni soudeležbi v procesu psihične priprave.

Dober nastop na tekmi je cilj vsega športnega udejstvovanja in športna psihologija je tako del celotne priprave in obogati siceršnji trening, nikakor pa ga ne nadomesti.

Nalezljivost, psihologija in Sreče-valci

Ob besedi nalezljivost večina ljudi najbrž najprej pomisli na bolezni, vendar se v družbi poleg bolezni na podoben način širi še marsikaj drugega. Npr. moda, glasba, ideje, pa tudi internetne šale ali različne vsebine na spletnih omrežjih. Morda gre prav internetu zasluga, da se dandanes morda prej zavemo takšnega procesa širjenja. Vendar viralni marketing in razpršenost inovacij nista prav nobena tujca v ekonomiji in procesi »nalezljivosti« so v službi večanja dobička izkoriščani že lep čas. Nalezljivosti bi sicer lahko rekli tudi širjenje ali prenos, precej pa ne bi zgrešili niti z besedo učenje. Tako je znana njegova podvrsta: učenje s posnemanjem oziroma modelno učenje, kjer se posameznik uči na podlagi opazovanja drugega človeka.

Poleg zgoraj naštetega psihologi govorimo tudi o nalezljivosti čustev. Gotovo ima vsak posameznik kakšen slučaj v spominu, ko se je navzel čustva druge osebe. Sreče ne moreš imeti sam, moraš jo znati razdeliti še drugam poje Andrej Šifrer v skladbi Za prijatelje. Je torej možno, da bi bila tudi sreča nalezljiva? Da bi podali odgovor na to vprašanje, moramo najprej opredeliti pojem sreča. Definicij sreče je ogromno, morda najbolj uporabljana v psihologiji pravi, da je sreča pogosto doživljanje pozitivnih čustev, za razjasnitev pričujočega prispevka pa bomo uporabili manj razširjeno, ki pravi, da je sreča posledica doživetja nepričakovanih pozitivnih dogodkov (Cosmides in Tooby, 2000). Strokovnjaki  (Fowler in Christakis, 2008) v zadnjih raziskavah ugotavljajo, da se sreča skozi čas širi kot virus med sorodniki in prijatelji in naprej do treh stopenj vstran (torej na prijatelje vaših prijateljev in prijatelje teh prijateljev).

Na podlagi zgoraj napisanih trditev je možno predpostaviti, da bi se dalo sprožati »epidemije« sreče, če ne teh, pa vsaj kratkotrajnih pozitivnih čustvenih stanj. Iz tega izhajajoč nas je 23 študentov psihologije v mestnem jedru Maribora od 5. maja do 3. junija 2012 izvajalo akcijo Sreče-valci. Vsak torek in nedeljo smo naključnim mimoidočim poklanjali majhne prijaznosti (nasmehe, pozdrave, objeme, pomoč). Poleg tega smo bili ljudem na razpolago za pogovor, ob deževnih dneh pa ponujali zavetja naših dežnikov. Tako smo želeli ljudem ponuditi nepričakovane pozitivne dogodke, jih s tem osrečiti in sprožiti širjenje sreče tudi na njihove bližnje in tako naprej po mreži medčloveških stikov.

Tadevž Ropert

Viri:

Fowler, J. H. in Christakis, N. A. (2008). Dynamic spread of happiness in a large social network: longitudinal analysis over 20 years in the Framingham Heart Study. British Medical Journal, 337 (2), 2338-2338.

Cosmides, L. in Tooby, J. (2000). Evolutionary psychology and emotions V M. Lewis in J. M. Haviland-Jones (Ur.), Handbook of Emotions, 2nd Edition, 91-115. NY: Guilford.

Samouresničujoča se prerokba ali kako naša pričakovanja sooblikujejo prihodnost

Raziskovalci so ugotovili, da naša pričakovanja lahko vplivajo na izide v prihodnosti nas ali drugih ljudi. Temu pojavu psihologi rečejo samouresničujoča se prerokba. V svoji raziskavi sta Rosenthal in Jacobsenove (1964) potrdila, da se intelektualne sposobnosti  učencev povišajo, če tako pričakuje njihov učitelj, učinek pa se je kazal še dve leti po opravljenem eksperimentu. Omenjeno obliko samouresničujoče se prerokbe sta poimenovala Pygmalionov učinek, ki je dobil ime po istoimenskem ciprskem kiparju iz grške mitologije, ki se je zaljubil v svoj ženski slonokoščeni kip…

V  jesenski številki Psiholoških obzorij avtorica Simona Gomboc (2011) opozarja na različna področja, kjer se lahko pojavlja samouresničujoča se prerokba. Ali ste vedeli, da policijski preiskovalci, ki so prepričani o krivdi  osumljenca zločinov,  lahko le-tega zaslišujejo drugače kot drugega, ki je po njihovem prepričanju nedolžen?

Znan primer samouresničujoče se prerokbe je tudi placebo učinek, ko nam neko zdravilo ali ukrep pomaga zgolj zato, ker verjamemo v njegovo krepčilno moč, četudi nima za ozdravitev potrebnih učinkovin. Placebo ali ne - mamina kurja juhica vedno pomaga pri prehladu, kajne?

Manj pozitivno lahko učinkujejo naša pričakovanja o škodljivih vplivih na naše zdravje ali nocebo . O (ne)škodljivosti uporabe mobilnih telefonov raziskovalci (še) niso enotni,  pa vendar cela kopica ljudi meni, da njihova uporaba povzroča različne bolezni.

In dobra novica? Pozitivna pričakovanja imajo po besedah avtorjev (Madon, Jussim in Eccles, 1997; Willard idr., 2008, v Gomboc, 2011) večji samouresničujoči se učinek kot negativna pričakovanja.  Se še spomnite znanega stavka iz filma  Se spominjaš, Dolly Bell: »Vsak dan, v vsakem pogledu, vse bolj napredujem…«? Koristno je torej imeti pozitivna pričakovanja lastnih sposobnostih in o izidih v prihodnosti, saj dokazano vodijo do bolj pozitivnega in izpolnjenega življenja ;).

Gomboc, S. (2011). Samouresničujoča se prerokba: pojav in implikacije. Psihološka obzorja, 20(2), 83-105.