Ali imajo glasbeniki večje možgane?

Ali imajo glasbeniki večje možgane? Kratek odgovor je DA. V zadnjih letih je, v največji meri zaradi napredka v funkcionalnem slikanju delovanja možganov, nov val raziskav prikazal kako zvok oblikuje možgane.

Raziskave so pokazale, da imajo glasbeniki simfoničnih orkestrov sorazmerno z leti igranja inštrumenta večji volumen sivine (telesa nevronov, dendriti in aksoni) v Brocovem področju. Za Brocovo področje se domneva, da prispeva k proizvajanju govora in besednem delovnem spominu. Odkritja kažejo, da medtem ko velikost področja s starostjo običajno upada, glasbeniki v povprečju ohranjajo petnajst odstotkov več sivine še krepko v svoja šestdeseta leta.

The Journal of Neuroscience je objavil zanimivo raziskavo, ki jo je vodil Gottfried Schlaug s Harvardske Medicinske fakultete. Med možgani glasbenikov in ne-glasbenikov je odkril strukturne razlike, ki jih je pripisal treningu in posledični večji plastičnosti v senzorno-motoričnem področju.

Kasnejša raziskava, objavljena v reviji The Neuroscientist, je pokazala na možnost glasbenega udejstvovanja kot interaktivno terapijo ali intervencijo tako za nevrološke in razvojne motnje kot tudi za tiste, ki so rezultat normalnega staranja. Malo področje, imenovano Heschlov girus, ki je del slušne skorje, ima pri poklicnih glasbenikih v primerjavi z ne-glasbeniki 130 % več sivine. To področje je bilo opazno večje tudi pri ljubiteljskih glasbenikih. Pred kratkim je Cerebral Cortex objavil tudi raziskavo nemških raziskovalcev, ki so pri poklicnih pevcih ugotovili povišano funkcionalno aktivacijo v primarnem somatosenzornem korteksu, bazalnih ganglijih, talamusu in malih možganih.

Možgani imajo neverjetno kapaciteto za spreminjanje odzivanja na okolje, izvajanje in poslušanje glasbe pa lahko doprinesejo tako k strukturnim, kot tudi vedenjskim spremembam. Številne raziskave so že odkrile, da se v zdravih odraslih možganih dogajajo strukturne spremembe na podlagi glasbenega treninga. Raziskovalci pa so pred kratkim začeli raziskovati vlogo glasbenega treninga tudi v zgodnjem otroštvu. V raziskavi, objavljeni v The Journal of Neuroscience, avtorji poročajo o strukturnih spremembah po zgolj 15 mesecih glasbenega treninga v zgodnjem otroštvu, kar se je povezovalo tudi z napredkom v za glasbo bistvenih gibalnih in slušnih sposobnostih.

Količina dokazov je vzpodbudna … Pojte in igrajte inštrumente. Izvajanje glasbe je dobro za našo dušo, poleg tega pa sedaj vemo, da lahko vpliva tudi na strukturne spremembe v naših možganih.

prevod: Matic Kadliček

Vir: Brain Training, 21. 2. 2012

Odvisnost od interneta povezana z razlikami v gostoti in strukturi beline v možganih najstnikov

Raziskovalci na Kitajskem so primerjali slike možganov 18 najstnikov z diagnozo motnje odvisnosti od interneta (Internet Addiction Disorder – IAD) s skupino 18 najstnikov brez te odvisnosti in odkrili razlike v gostoti bele snovi (beline) v 20 možganskih predelih. Poročilo o njihovih odkritjih je bilo 11. januarja 2012 objavljeno v PLoS ONE.

Vsem udeležencem so slikali možgane, s čimer so raziskovalci ocenili gostoto in strukturo beline. Ta vsebuje vlakna, ki prenašajo signale za sporazumevanje med različnimi predeli možganov. Raziskovalci, ki prihajajo s Kitajske akademije znanosti in drugih raziskovalnih centrov na Kitajskem, so ocenili tudi razpon vedenjskih potez kot so odvisnosti, anksioznost, čustvene motnje, socialni odnosi, funkcionalnost družine in upravljanje s časom ter primerjali rezultate z IAD in ne-IAD skupino. Ugotovili so, da so se udeleženci v IAD skupini pri nekaterih vedenjskih merah odrezali slabše, vključno z dodatno mero odvisnosti (vprašalnikom, ki ocenjuje čustveno vedenje in težave v odnosih) ter mero, ki preverja čustvene težave, povezane z anksioznostjo. Prav tako so raziskovalci primerjali možganske regije ter našli razliko med skupinami glede na rezultate vedenjskega ocenjevanja. Ugotovili so, da so slabši (tj. manj “zdravi”) rezultati na dveh izmed vedenjskih mer povezani z manjšo gostoto beline v dveh specifičnih področjih možganov. Raziskovalci zaključujejo, da je za IAD “značilna prikrajšanost vlaken beline, ki povezujejo predele, vključene v tvorjenje in procesiranje čustev, izvršilno pozornost, odločanje in kognitivno kontrolo”.

Na tej točki bi morda lahko napak sklepali, da povezava med IAD in spremembami v možganih pomeni, da je prvo povzročilo drugo, vendar moramo upoštevati, da je šlo za presečno raziskavo: raziskovalci so naredili “posnetek” v določenem času. Udeležencev niso spremljali tekom daljšega obdobja, s čimer pa niso mogli ugotoviti kakšne so bile njihove možganske strukture preden so postali odvisni od interneta. Tako ne vemo, ali so te spremembe obstajale že pred nastopom odvisnosti, in ne moremo izločiti sklepa, da so bile spremembe povod ali prispevek k odvisnosti od interneta.

Previdnost pri razlagi rezultatov je potrebna še iz dveh razlogov. Prvič, število udeležencev je majhno in čeprav rezultati kažejo statistično pomembnost, ostajajo negotovi. In drugič, odvisnost od interneta je relativno nova motnja, in čeprav vse več raziskav uporablja ta izraz, ta še ni jasno opredeljen in široko sprejet. Na primer v najnovejši izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-V), odvisnost od interneta še ni vključena.

Vseeno pa se rezultati, sodeč po odzivih drugih strokovnjakov, ki so svoja mnenja podali v medijih, kažejo kot dovolj zanimivi, da bodo sprožili nadaljnje raziskave z večjimi skupinami in primerjavami udeležencev z IAD z udeleženci, ki dnevno uporabljajo internet, a IAD nimajo.

V pričujoči raziskavi so udeležence opredelili kot tiste z IAD, če so pritrdilno odgovorili na prvih pet izmed sledečih vprašanj in na eno izmed preostalih treh (vprašalnik je vseboval tudi druga vprašanja):

Ali se počutite prezaposleni z internetom (tj. pomislite na prejšnjo dejavnost na spletu ali že pričakujete naslednjo)?
Ali čutite potrebo, da internet uporabljate vse dlje, da dosežete zadovoljstvo?
Ali se vam ponavljajo neuspeli poskusi pri nadzoru, zmanjševanju ali prenehanju uporabe interneta?
Ali se počutite nemirni, nejevoljni, depresivni ali razdražljivi, ko poskušate zmanjšati ali prenehati z uporabo interneta?
Ali ostajate na internetu dlje kot ste sprva nameravali?
Ali ste že kdaj ogrozili ali tvegali izgubo pomembnega odnosa, službe, izobrazbe ali karierne priložnosti zaradi interneta?
Ali ste se lagali članom družine, terapevtu ali drugim z namenom, da bi prikrili resnost vaše vpletenosti z internetom?
Ali uporabljate internet kot način bega pred težavami ali lajšanja slabega razpoloženja (npr. občutkov nemoči, krivde, anksioznosti in depresivnosti)?

Medical News Today, 22. 2. 2012

Prevod: Matic Kadliček

Kako osuplost ustavi vašo uro

Scientific American, 27. 10. 2012

Morda je že čas, da na seznam opravil dodate tudi »kultiviranje osuplosti«. Čeprav verski misleci, kot je Søren Kierkegaard, opredeljujejo osuplost kot stanje eksistencialnega strahu in pretresenosti, pa nove raziskave psihologov na Stanfordski univerzi in Univerzi iz Minnesote kažejo, da lahko izkustvo osuplosti poveča blagostanje, saj da občutek, da imamo na voljo več časa. To zveni mnogo prijetneje, kot siljenje s še eno produktivno uro na Redbull pogon. Kaj točno pa je to izmuzljivo čustvo in kako ga lahko negujemo v našem hitrem svetu?

Čeprav je osuplost igrala pomembno vlogo v zgodovinah religije, umetnosti in drugih transcendentalnih prizadevanjih, je s strani raziskovalcev emocij zbudila le malo pozornosti. Zaradi bornosti podatkov sta socialna psihologa Dacher Keltner in Jonathan Haidt razvila delujoč prototip v članku iz leta 2003, v katerem sta opredelila pomen osuplosti v raziskovalni taksonomiji. Po pregledu opisov psihološke, sociološke, religiozne, umetniške in celo prastare osuplosti (osuplost nad močjo) sta raziskovalca sklepala, da osuplost univerzalno vključuje zaznavanje prostranosti in potrebo po vključitvi izkustva v posameznikov svetovni nazor. Torej, da osuplost sproži neko izkustvo takšne obširnosti (v bodisi pozitivnem bodisi negativnem smislu), da se morajo posameznikove mentalne sheme prilagoditi za obvladovanje njegovega procesiranja.

Skoraj deset let kasneje se je začelo samostojno raziskovanje osuplosti. Tržišče za samopomoč je še naprej hitro raslo, sledilo pa je tudi raziskovanje pozitivnih čustev. Tudi korporacije in politiki so opazili nekatere načine, na katere čustva vplivajo na vse od produktivnosti, do odločanja na volitvah in nakupovalnega vedenja. Tako ne bi smelo biti presenetljivo, da psihologi sedaj eksperimentirajo na področjih, ki so prej pripadala le religiji, klinikom in umetnikom.

V najnovejši študiji, ki jo je vodila Melanie Rudd, so si temeljiteje ogledali nekaj, kar nas te dni večina občuti: pomanjkanje časa. Raziskovalci so predvidevali, da bi osuplost udeležencem utegnila dati občutek, da imajo več časa. To bi jih utegnilo voditi do večje radodarnosti z lastnim časom ter povišati splošno blagostanje.

Z vidika raziskovanja ležijo izzivi preučevanja osuplosti v njeni bližini z drugimi pozitivnimi čustvi in njenim edinstvenim položajem, ki je osnovan v radosti, a začinjen s tistim kierkegaardovskim občutkom strahu in pretresenosti. Merilo je še ena očitna eksperimentalna ovira. Velikega kanjona v laboratoriju ravno ne moremo rekonstruirati (čeprav so nekateri to poskušali, a s pomočjo virtualne resničnosti). Prav tako ostaja tudi dobro znana večna zadrega s korelacijo in vzročnostjo; glede na to, da osuplost običajno izkusimo takrat, ko so časovni pritiski minimalni (t.j. je bolj verjetno, da se zgodi med pohodom v hribih, kot pa v jutranji gneči na poti do pisarne), so raziskovalci težje razločili, ali tok časa zaznavamo počasneje zaradi osuplosti ali osuplost nastane preprosto zato, ker imamo več časa na voljo. Za odgovor na to so morali raziskovalci udeležencem najprej vzbuditi občutek nujnosti.

Študentom so rekli, da bodo sodelovali v več nepovezanih raziskavah, s čimer so lahko raziskovalci različne predpriprave in pogoje za izvedbo poskusa uvedli brez suma. Najprej so dali študentom pomešane stavke, ki so jih morali urediti. Polovica jih je vključevala fraze vezane na čas in časovne omejitve, polovica pa jih je bila nevtralnih. Nato so študenti gledali videoposnetke, ki so bili zasnovani tako, da so vzbudili bodisi veselje, bodisi osuplost. Da bi vzbudili osuplost, so raziskovalci uporabili reklame, ki prikazujejo prostrane, miselno presunljive prizore, kot so kiti, slapovi in podobno. Skupini z videoposnetki, ki naj bi vzbujali občutke veselja, pa so prikazali bolj prizemljene reklame s prikazi pisano oblečenih ljudi, ki veselo korakajo med mavričnimi konfeti. Še vedno pod pretvezo, so nato študenti to nalogo dokončali z vprašalnikom o različnih znamkah televizorjev.

Na koncu so udeleženci izpolnili še anketo, v kateri so izražali svoje strinjanje z različnimi osebnimi vprašanji. V njih so bile previdno ugnezdene postavke, namenjene merjenju posameznikove zaznave prisotnosti časa. Kot pričakovano, so tisti iz pogoja z vzbujanjem osuplosti ocenjevali, da je časa več, kot tisti iz pogoja, kjer so vzbujali veselje. Po nadziranju potencialno moteče pozitivne valence, ki nastopa tako pri osuplosti, kot tudi veselju, ter po predpripravi študentov za časovne omejitve (s čimer so omejili vpliv vprašanja »kure in jajca«) so raziskovalci lahko zaključili, da je osuplost zares povišala zaznavo časa, ki je na voljo.

Nadaljnje raziskave so osuplost in veselje vzbujale na različne načine (npr. da so udeleženci pisali o času, ko so to čustvo občutili) in preučevanje poglobili v smer ugotavljanja, ali bi bili udeleženci pod vplivom občutka osuplosti manj neučakani in bolj pripravljeni odstopiti svoj čas. Raziskovalci so ponovno ugotovili, da osuplost (nasproti veselju) udeležencem poviša zaznavo časa, ki je na voljo, hkrati pa ti postanejo manj neučakani in bolj pripravljeni odstopiti svoj čas. (Vendar organizatorji dobrodelnih akcij, pozor: ljudje v pogoju osuplosti niso bili nič bolj nagnjeni k darovanju denarja.)

Še zanimiva slabost, ki so jo raziskovalci opazili: zasidranost v sedanjosti je bila v preteklih študijah povezana s težavami pri samoregulaciji. Tako je mogoče, da izkustvo osuplosti podaljša sedanjost do mere občutka izpraznjenosti in so se po izkustvu manj zmožni samoregulirati. Povedano drugače: medtem ko osuplost zaznavo časa podaljša, je lahko hkrati tudi izčrpavajoča.

Slabosti na stran, večino bi nas najbrž zanimalo blagostanje, ki ponuja manj neučakanosti, podaljšan občutek za čas in povišano radodarnost (s časom). Kaj pa lahko poleg plezanja po najbližji pečini naredimo za kultiviranje osuplosti v vsakodnevnem življenju? Raziskovalci so ugotovili, da lahko osuplost vzbudimo s podoživljanjem spomina, branjem zgodbe ali celo gledanjem določene vrste reklam. Nedvomno bi bilo umetnikom in duhovnikom ljubše, če pogledate njihovo najnovejše delo ali se usedete v cerkveno klop – vendar, če ste s časom na tesnem, utegne zaleči tudi najnovejša reklama.

prevod: Matic Kadliček

Povzeto po: Scientific American

Vir: Slovensko društvo za nevroznanost SINAPSA

Flynnov učinek: so mlajše generacije res bolj inteligentne?

Dosežki na testih splošne inteligentnosti se spreminjajo skozi čas in ker je najbolj obsežne in poglobljene analize naredil James R. Flynn, ta učinek imenujemo po njem. Učinek so ugotovili v številnih državah; porast dosežkov pa se glede na raziskave razlikuje ter niha med 2 do 25 IQ točkami (Klopčič, 2007).

Praktično to pomeni, da bi npr. oseba, ki je leta 1937 dosegla IQ 141, leta 1986 dosegla 125 ali drugače povedano: oseba, ki ima leta 1986 IQ 125, bi na testu iz leta 1937 dosegla IQ 141 (Musek, 2005). Ali, če bi skupini oseb dali za reševat dva testa inteligentnosti, enega, ki je bil normiran leta 1932 in drugega normiranega v letu 1947, bi ti v povprečju dosegli višje rezultate na “starejšem” testu (Flynn, 1984). Flynnov učinek torej preprosto pomeni, da različni testi inteligentnosti pokažejo različne testne dosežke, odvisno od tega, kdaj so bili normirani (Flynn, 2006).

Predvsem je zanimivo dejstvo, da je največji porast v testnih dosežkih opaziti na testih fluidne inteligentnosti, ki poudarjajo reševanje problemov in minimizirajo odvisnost od specifičnih spretnosti ter obvladanja besed in simbolov (odvisnost od izobraževanja), v primerjavi s kristalizirano inteligentnostjo (Flynn, 1987). Ta učinek nekateri raziskovalci še vedno opažajo, čeprav je v zadnjem času moč zaslediti tudi izsledke raziskav, ki kažejo ravno nasprotno oz. nekateri celo omenjajo, da naj bi se trend naraščanja dosežkov na testih inteligentnosti ponekod povsem končal.

Velikost generacijskega porasta v testnih dosežkih pa ne variira le med različnimi državami ter generacijami, temveč tudi glede na uporabljen test inteligentnosti (Flynn, 2006). Največje poraste je torej opaziti med testi fluidne inteligentnosti, na primer Ravenovih matricah (približno 18 IQ točk na generacijo v 30 letih), pri Wechslerjevih testih inteligentnosti pa so porasti občutno večji pri neverbalnih podtestih, ki so pravzaprav prav tako mera fluidne inteligentnosti, v primerjavi z verbalnimi podtesti (približno 9 IQ točk) (Flynn, 1987).

Vir: Klopčič, A. (2007). Standardizacija Testa nizov in analiza Flynnovega učinka. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta. Oddelek za psihologijo.

Razburljivo življenje nevralne plošče ali kako so nastali naši možgani

Medtem ko je za srce, jetra, želodec ali pljuča bolj ali manj poznano, čemu služijo, imamo pri možganih in živčevju večjo zadrego. Eden od razlogov za to je, da je z možgani povezano delovanje številnih drugih organov, ne da bi se tega zavedali. Če se spotaknemo, nastane bolečina v možganih, čeprav zaznavamo, da nas boli noga. Tudi, če nam nekdo »gre na jetra« ali pa imamo »srčne tegobe«, ima to veliko več opraviti z našimi možgani, kot pa z jetri oziroma s srcem. Naše zaznave, čustva in misli ter posledično naše vedenje so zmeraj povezani z določenimi možganskimi strukturami in njihovim delovanjem.

Možgani se začno naglo razvijati že zelo zgodaj v človeškem razvoju – pravzaprav še preden skupek deljenih celic poimenujemo zarodek. Skozi svoj razvoj izgrajujejo strukture, preko katerih začno opravljati različne naloge. To se pri vsakem človeku zgodi na edinstven način, ki je odvisen tako od genetskih zasnov, kot tudi od sporočil iz okolja. To je tudi priložnost, da se naše zmožnosti že zgodaj prilagodijo posebnim okoliščinam, kar je uspešna prilagoditvena strategija za človeštvo ter osnova za kasnejše razlike v osebnosti.

V prvih dveh tednih življenja še ne govorimo o obstoju možganov, kot jih poznamo pri odraslem človeku, temveč o dvoslojni klični plošči, v tretjem tednu pa se na površinski plasti klične plošče oblikuje zasnova osrednjega živčevja, iz katerega se bo kasneje razvil celoten živčni sistem vključno z možgani. Pri nastanku te zasnove na zgornji plasti, ki jo imenujemo nevralna plošča, sodelujejo celice iz površine, ki so se tja prerinile iz notranjsti. Med nevralno ploščo in t.i. rumenjakovo vrečko, iz katere se bo kasneje razvilo črevo, omenjene celice začno tvoriti še tretjo vrsto plasti, t.j. srednjo klično plast, iz katere se bo kasneje med drugim razvilo mišičje in okostje. Zgornja klična plast pa se kasneje začne razvijati v živčevje, kar pomeni, da zasnove možganov po svoje same sprožijo svoj nadaljnji razvoj.

Nevralna plošča se v nadaljevanju oblikuje v neke vrste žleb in začne tvoriti nevralno cev. Le-ta bo ohranila svojo cevasto obliko ter v nadaljevanju postala hrbtenjača. Obenem se razvijata tudi srce in popkovnica, ki zarodek povezuje z materjo.

Po štirih tednih se začno pri zarodku razvijati najpomembnejša čutila, kot so oči in ušesa. Sedaj že tudi govorimo o možganih, ki po obliki in grobi strukturi spominjajo na možgane, kot jih poznamo.

Vir:

Moll, G., Dawirs, R. in Niescken, S. (2009). »Možgančki se predstavimo!« Raziskovalno potovanje od spočetja do vstopa v šolo. Maribor: Mettis Bukvarna.